Kaj se je Trump dogovoril s Savdsko Arabijo: "To je tipični Trump"

Novi sporazum o civilni jedrski energiji s Savdsko Arabijo, podpisan v sredo, pooseblja filozofijo vladanja predsednika Donalda Trumpa. Za začetek gre za dogovor – torej glavno transakcijo, ki je v središču Trumpove zunanje politike in njegovega celotnega življenja.

Prav tako bi se lahko izkazalo, da ponazarja Trumpovo pripravljenost, da zaobide mednarodne protokole in konvencije, ki so bili gradniki svetovnega reda pod vodstvom ZDA.

In s tem, ko v že tako eksplozivno regijo vnaša nov val nestabilnosti, Trump kaže svojo nagnjenost k precejšnjemu geopolitičnemu tveganju – tudi medtem ko se zdi, da mu tvegana poteza z vojaškim posredovanjem v Iranu uhaja izpod nadzora.

Trump deluje brez vnaprejšnjega predvidevanja

To je tipični Trump: ne glede na to, ali poskuša preoblikovati Bližnji vzhod ali prenoviti Belo hišo, deluje brez vnaprejšnjega razmisleka, kaj bo sledilo, ko se bodo figure postavile na svoja mesta.

Večmilijardni, 30-letni sporazum kraljevini potencialno omogoča gradnjo jedrskih zmogljivosti za obogatitev urana. Administracija ameriškega predsednika ob tem razglaša zmago na več frontah: kot dogovor, ki izpolnjuje najvišje standarde za preprečevanje širjenja jedrskega orožja; kot izjemno spodbudo za ameriško jedrsko industrijo; kot ureditev vezi s ključno zaveznico.

Washington se za sklenitev civilnega jedrskega dogovora s Savdijci ogreva že najmanj desetletje, čeprav se je zdelo verjetno, da bi administracija nekdanjega predsednika Joeja Bidna postavila strožje pogoje. In če ZDA tega dogovora ne bi sklenile, bi tekmeci, kot je Kitajska, z veseljem prevzeli posel s kraljevino – ter si s tem ustvarili lastno geopolitično postojanko.

"Predsednik Trump je območje Bližnjega vzhoda vedno razumel kot prostor za trgovino in razvoj, ne pa kot območje konflikta," je za televizijo Fox dejal minister za energetiko Chris Wright.

Toda kritiki dogovora, med katerimi je tudi Izrael, se bojijo, da bi sklenjeni dogovor Savdsko Arabijo sčasoma pripeljal do točke, ko bi lahko uran obogatili do stopnje, ko bi bil primeren za izdelavo jedrskega orožja, s tem pa bi sprožili novo regionalno oboroževalno tekmo. Rijad sicer trdi, da ne namerava izdelati jedrskega orožja, če tega ne bo storil Iran. A vsak premik v tej smeri bi lahko države, kot sta denimo Egipt in Turčija, potegnil v podobno razmišljanje.

Dogovor med ZDA in Savdsko Arabijo je bil izpogajan na podlagi ameriške zakonodaje, ki omogoča prenos ameriške jedrske tehnologije ob hkratnem preprečevanju širjenja jedrskega orožja. Ministrstvo za energetiko je v sredo sporočilo, da dogovor vključuje dvostranski sporazum o zaščitnih ukrepih.

Bo Savdska Arabija izvzeta iz protokolov IAEA?

Ob tem pa ni nujno, da bi se Savdska Arabija sploh morala priključiti k protokolu Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA), ki od držav članic zahteva izvajanje podrobnejših nadzorov in inšpekcijskih pregledov. To bi lahko ustvarilo presedan, da bi tudi druge jedrske sile zaobšle mednarodne omejitve in oslabile trenutno veljavne varovalke.

"Sam dogovor je bil nepremišljen in neodgovoren, toda širše posledice bi lahko čutili še leta," je za CNN dejala Kelsey Davenport, strokovnjakinja iz Združenja za nadzor nad oboroževanjem. Ob tem je mogoče slišati s strani strokovne javnosti, da bi lahko "kakršna koli odsotnost spoštovanja standardov in protokolov IAEA predstavljala potencialno zelo velike težave".

Ob tem ni mogoče spregledati niti časovne komponente sklenitve sporazuma, saj sovpada z nedavnim Trumpovim zaostrovanjem vojne proti Iranu, za katero ameriški predsednik pravi, da z njo Teheranu preprečuje, da bi prišel do jedrskega orožja. Po besedah njegove administracije pa sporazum deluje v smeri, da bi ZDA tehtnico moči še bolj nagnile v svojo korist.

Vendar pa bi dogovor s tem, ko nakazuje, da imajo prijatelji ZDA pravico do bogatenja urana, sovražniki pa ne, lahko spodbudil Iran k iskanju lastnih partnerjev na tem področju. Med mirovnimi pogajanji je bila točka o iranskem jedrskem programu ena največjih preprek, zaradi ameriškega dogovora s Savdsko Arabijo pa bi lahko Teheran v pogajanjih v prihodnosti zahteval podobne privilegije, kot jih ima Rijad.

Trump je ponosen, da dela drugače kot nekdanji ameriški predsedniki

Dogovor s Savdsko Arabijo sicer še zdaleč ni prvi primer, ko je Trump na Bližnjem vzhodu tvegal, ne da bi imel pregled nad morebitnim razpletom širšega dogajanja. Pogosto se namreč zdi, da je njegov "instinkt" po opuščanju obstoječih mednarodnih konvencij, ignoriranju sklenjenih sporazumov in izboru disruptivne poti bolj vprašanje njegovega osebnega sloga kot pa premišljene strategije.

In zdi se, da je predsednik tudi ponosen na to, da dela drugače od svojih predhodnikov. Večina sodobnih predsednikov se je namreč poskušala izogniti vojni z Iranom. Trump pa je na drugi strani razdrl mednarodni jedrski sporazum, ki je omejeval iranski jedrski program, v svojem prvem mandatu je ukazal atentat na Kasema Solejmanija, poveljnika elitne enote Kuds iranske revolucionarne garde, lani pa je bombardiral iranske jedrske objekte, februarja pa sprožil vojno proti Islamski republiki.

Če so nekdanji ameriški predsedniki pri odnosih s Savdsko Arabijo in drugimi zalivskimi državami, ki so ključne zaveznice ZDA, a hkrati vodijo precej represivne politike, ki so v nasprotju z demokratičnimi vrednotami, pogosto delovali v rokavicah in previdno hodili po diplomatskem robu, pa je Trump tudi tukaj ubral svojo pot. Vidi jih namreč kot "rudnike zlata" in trgovinske priložnosti tako za ZDA kot tudi za poslovne interese njegove lastne družine.

Trumpovi podporniki upravičeno trdijo, da v preteklih desetletjih ameriške politike na Bližnjem vzhodu niso prinesle stabilnosti. In vztrajajo, da aktualni predsednik dela nujne korake, ki jih prejšnji predsedniki niso zmogli. Obrambni minister Pete Hegseth je v torek senatorjem dejal, da bi bilo treba njegovega šefa pohvaliti, ker "ima pogum zagotoviti, da ponoreli islamisti ne morejo imeti jedrskega orožja, s katerim bi ZDA izsiljevali".

Vendar pa so nevarnosti takšnega pristopa v Iranu očitne. Trump se namreč sooča z velikimi težavami pri izhodu iz vojne z Iranom, čeprav je sam že večkrat razglasil zmago.

Kritiki iz vrst demokratov so Trumpu skušali že večkrat pojasniti, da je s sprožitvijo vojne zanemaril politične, zgodovinske in ideološke dejavnike, ki od nekdaj nakazujejo, da se Iran nikoli ne bo uklonil ameriškim pritiskom. Zdaj pa se zdi, da si Trump sploh ni zastavil ključnih vprašanj o tem, kaj bo vojni sledilo – vključno z zelo verjetnim scenarijem, da bo Teheran skušal zapreti Hormuško ožino.

Konflikt z Iranom pa je ponovno pokazal, da načrti, skovani v Washingtonu, ob stiku z Bližnjim vzhodom pogosto padejo v vodo.

Čeprav so Trumpovi odnosi s savdskim prestolonaslednikom Mohamedom bin Salmanom trenutno odlični, ni nobenega zagotovila, da bodo tudi v prihodnosti ostali tako trdni. Ne obstaja namreč garancija, da kraljevina v prihodnjih desetletjih ne bo padla v roke kakšnemu bolj radikalnemu voditelju.

"Partner ZDA danes ni nujno partner ZDA jutri. Ko bo jedrska tehnologija enkrat tam, ZDA ne morejo več jamčiti, da bodo ohranile nadzor nad njo," je za CNN ocenila Kelsey Davenport.

A tudi v tem primeru se zdi, da Donalda Trumpa pogosto ne skrbi prav dosti, kaj se bo zgodilo, ko bo zapustil Ovalno pisarno Bele hiše. Ena od njegovih najljubših fraz, da "bomo videli, kaj se bo zgodilo", pa lahko dobi v kontekstu Bližnjega vzhoda precej srhljiv prizvok.

Avtor članka: Stephen Collinson/CNN